Tri novosti v zbirki Nova slovenska knjiga

Aleš Berger: Vicmaher

Aleš Berger, prevajalec in pisatelj, Schwentnerjev in Prešernov nagrajenec za življenjski opus, v novi knjigi s podnaslovom Opilki nadaljuje Povzetke iz leta 2016. Bralec bo užival v vrhunskem prepletanju literarnih vaj v slogu in grenko-sladkih življenjskih preizkušenj.

Navodila za pisanje svojevrstne »avtobiografije« so skrita v Dnevnem povelju: »Likvidirati plehkosti. Utrditi postojanke sloga. Poročati skopo. Po uporabi zagrebsti šifrant.« In: »Zadosti si se afnal s pridevniki. Črtati, še več.« Kar ostane, so spominski drobci, spoznanja, aforizmi, zaznamki o sodobnikih, različni seznami in evidence, zapisi sanj, vprašanja, ključni prizori iz življenja, ready made pesem, opažanja s sprehodov, skice iz glasbenega, založniškega in gledališkega sveta … Čeprav erozija časa odnaša znane obraze ter prizorišča in je minevanje ena od osrednjih tem Vicmaherja, se nostalgija nikoli ne spremeni v zagrenjenost. Nasprotno. Medtem ko se Bergerjevi opilki kaotično sestavljajo v »avtobiografijo«, govorijo predvsem o neizmernem veselju avtorja do »šraufanja stavkov«.

Mare Cestnik: Zmagoslavci

V petih novelah, ki so med seboj povezane, sledimo različnim zgubam, izkoriščevalcem, prevarantom – od soseda, ki izigrava vaško politiko, do hinavskega brata, »prijatelja«, ki išče mestno slavo, in do obisti pokvarjenega svaka.

Za Mareta Cestnika, pisatelja in svetovnega popotnika, so Zmagoslavci doslej najbolj ambiciozen in časovno zahteven pisateljski poskus. Po številnih potopisih iz daljnih dežel, ki jih je Cestnik objavljal v revijah in knjigah, so Zmagoslavci trdno usidrani na slovenskim podeželju na Malingriču. Dogajanje postavlja predvsem v dialog, ki v zapisu sledi pogovornemu jeziku. Pet novel: Srečko, Gustav, Bogdan, Poldek in Samo, nosi imena petih glavnih junakov.

V predzadnji noveli zbirka doseže vrh, nato pa se presenetljivo razveže z zgodbo o dvojniku prvoosebnega pripovedovalca, ki je hkrati tudi nekakšen dvojnik pisatelja. Poigrava se z različnimi oblikami samo nanašanja, ki so sicer prisotne tudi v predhodnih novelah in delujejo kot satirično vezno tkivo med novelami

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Kako ubesediti izpraznjenost, alienacijo, bolečino, hrepenenje po ljubezni, po drugem? Na ta vprašanja odgovarja pesnik Robert Simonišek z besedami, ki utelešajo pred besedno stanje: »Brez nekaj gramov ljubezni bi odnehal.«

Robert Simonišek, sicer doktor umetnostne zgodovine, Rožančev nagrajenec za esejistiko, pisatelj, si je kot pesniški ustvarjalec v teh pesmih drznil največ. Od »katalogiziranja« je prešel k »avtoportretiranju« in dosegel goloto – kako danes izpisati, nepretenciozno, brez načrta, koncepta, brez drsenja po prepoznanih, utečenih, vodilnih valovih loma stanja sodobne družbe in osameznika v njej, čustvovanje, stik s svojo osjo, kako najti jezik in kako to preliti v poezijo.

Bolj kot zunaj se v pesmih razkrije nevidno in neslišno, tisto, kar je toliko individualno, intimno, da je, takoj ko se ujame v pravšnje besede (seveda tudi razuma), že obče, človeško. To so primarna čustva, občutenje v duši. Potrpljenje in motrenje. Vsak vdih, vsak poskus pesmi je ponujena roka, ki »ustavljenemu življenju« skuša pomagati prestopiti mejo.

Urednica Nela Malečkar je o novih knjižni delih

»Čeprav so nove knjige nastale takrat, ko se nikomur od nas niti sanjalo ni, da bo kdajkoli čas epidemije doživljal na lastni koži, nas knjige treh avtorjev lahko nagovarjajo tudi skozi optiko tega posebnega časa, ko na novo premišljujemo o samoumevnostih, ki so izginile čez noč …
Aleš Berger je v Vicmaherju na novo premišljeval in zapisal – predvsem pa veliko črtal –  spomine. Nastalo je zgoščeno in virtuozno delo, vaje v slogu, ki odstirajo njegove življenjske preizkušnje in opažanja, pa tudi spoznanja o človeški naravi. Če je res, da se v kriznih trenutkih naše lastnosti še potencirajo, je Bergerjeva knjiga celo poučno branje ...
Karantena nekaterim ljudem pomeni ujetništvo v neljubih bližinah, in o tem piše Mare Cestnik v svoji zbirki novel Zmagoslavci, le da je »karantena« postavljena v širše,  vaško okolje, kjer so ljudje primorani živeti skupaj zaradi sorodniških ali sosedskih okoliščin. Odnosi niso niti približno idilični in pisatelj jih blaži z veliko dozo satire.
Samoizolacija in samoizpraševanje je naravno okolje ustvarjalcev, tudi Roberta Simoniška, ki v novi pesniški zbirki Kar dopuščajo čuti bolj kot kadarkoli do sedaj išče stik s svojimi primarnimi čustvi in občutji. To potovanje v notranjost pa je – kot napoveduje slika Narcisa Kantardžića na naslovnici  – samotno.
Vabljeni k samotnemu branju in neslišnemu dialogu s tremi različnimi pisateljskimi glasovi!«
 

Kontakti avtorjev

Avtorji so za intervjuje in izjave dosegljivi na naslednjih elektronskih naslovih:

• Aleš Berger: ales.berger@guest.arnes.si
• Mare Cestnik: mare.cestnik@gmail.com
• Robert Simonišek: robertsimonisek1@gmail.com